Trdnega zgodovinskega dokaza kdaj se je Ema
rodila in kakšnega rodu je bila, nemškega ali slovenskega, nimamo. V tistih
časih v ljudeh še ni bilo zavesti o narodni pripradnosti. Po starem izročilu
naj bi Ema zagledala luč sveta leta 983, na gredu Pilštajn na Kozjanskem.
Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domače med preprostimi in
revnimi. Na rodbinskih posestih v posavju in na Koroškem so bili podložniki
večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči
uglajenega vedenja in da se primerno izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in
cesarici Kunigundi, ki ju cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri
in svetosti. Na dvoru je Ema Pilštajnska srečala Viljema, mejnega grofa
Savinske marke, svojega moža. Viljem in Ema sta bila upravitelja precejšnega
dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem naklonjena
zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu. Toda njuna družinska sreča je
trajala le malo časa. Imela sta dva sinova, Viljema in Hartviga, slednji je
umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila moža. Ni trdnih zgodovinskih poročil kdaj, kje in kako. Po
tedanji navadi je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več
cerkva, kjer so molili za pokojnika, med drugim v Šentrupertu na Dolenjskem ter
v Vidmu ob Savi. Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim
velikašem Adelberonom padel še njen sin Wiljem.
Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in
je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve.
Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska
cerkev Žalostne Matere Božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila
posvečena leta 1043, leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene
škofije. Od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje Krška. V
omenjenm samostanu je Ema preživela zadnja leta sovjega življenja. Redovnica ni
postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev.
Umrla je verjetno po letu 1045. Vztrajno devet stoletij trajajoče češčenje sv.
Heme med Slovenci je bila podlaga njene
uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sv. Ema, na nek
način, prva slovenska svetnica. Sv. Ema je njihova mogočna priprošnjica pri Bogu,
kakor jim je bila v življenju materinska
dobrotnica.
Slovenci so vedno radi romali na grob sv. Eme v
Krko. V njenem češčenju pričajo tudi mnoge cerkve posvečene njej, zlasti na
Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica kar pogosto slišimo.
Njen god obhajamo 27. junija.
Je zavetnica Krške škofije (ki ima sedež v Celovcu) in dežele Koroške. V pomoč se ji še posebej priporočajo matere, ki pričakujejo otroka kakor tudi porodnice. Je tudi zavetnica za zdravje oči.
Vse Heme, Eme, Emice ... vse najbooljše za vaš god.
Sv. Hema, prosi za nas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar