Ko so padali kostanji

Pred davnimi časi za devetimi gorami, med hribi in dolinami, kjer so bila čudovita jezera, sta živela kralj in kraljica z majhnim ampak zares simpatičnim kraljestvom. To kraljestvo je bilo precej neobičajn, saj ljudje, niti kralje in kraljica, niso stremeli za zunanjim bogastvom, ampak tistim, notranjim. Kralj in kraljica sta bila zares srečna takrat, kadar so vsi ljudje v njunem kraljestvu bili zadovoljni, srečni, kadar nikomur ni nič manjkalo, kadar so si med seboj pomagali ... Posebnost v teh krajih je bila tudi ta, da so ljudje živeli povezano z naravo. Vsak je imel vsaj nekaj zemljice okrog svojega doma, prav tako pa so imeli njive, gozdove, čudovite hribe in jezera kot iz pravljice.
Ker so si ljudje med seboj pomagali, so se veliko srečevali, tako pa spoznavali ne le na daljavo. Imeli so pristne stike in dovolj priložnosti, da so si mladi našli sorodno dušo, vredno zaupanja in podaritve vse svoje ljubezni. Tako so nastali parčki. Najbolj zanimivo je bilo, kako srečni so bili tisti, ki iz sosednjega prišli v to kraljestvo. Na začetku jim je bilo čudno, kako to, da je v ospredju neko drugo bogastvo, a potem, ko so zajeli vso srečo, ki jim je bila podarjena, vse nekdanje bogastvo ni odtehtalo sreče veselega sporočila in življenja v miru, veselju, pomoči, ljubezni, odpuščanju. Ja, tudi nesoglasja so bila, vendar so jih sproti iskreno reševali in ravno to je prinašalo mir in toplino v njihova srca.
Posebnost v kraljestvu je bila tudi ta, da sta si fant in dekle predenj sta se poročila, morala izreči zaobljubo zvestobe in ljubezni. In tako se je zgodilo tudi mlademu dekletu in fantu, ki sta imela zelo rada naravo, sta hodila na dolge sprehode in si počasi zaželela skupnega življenja in skupnega doma. Zelo sta si prizadevala in nekega lepega dne obljubila zvestobo in ljubezen in se podarila drug drugemu v polnosti. Žena je bila pridna in marljiva. Ob delu in zbiranju zelišč si je pogosto prepevala pesmi, fant pa je zelo rad delal v gozdu, v naravi in zraven poslušal čudovite melodije ptic, v svojem srcu pa mlade žene. Vedno ji je prinašal rožice ... kadar je bila zima, je našel kakšno posebej lepo vejo, storž ali pa ji preprosto naredil sneženega moža. Zdelo se je, kot bi bila v njunih življenjih vedno pomlad. Vendar ni bilo tako. Prišla je tudi jesen. Ko so listi na drevju rumeneli, rdečeli, ko so začeli padati z dreves in ko sta na tleh pobirala kostanje, sta vedela, da morata zelo varovati življenje. Tisto malo bitje, ki ga še nista mogla vzeti v roke, ampak sta hrepenela po njem, je rastlo pod srcem mlade žene in v srcu mladega moža. Vedela sta, da ga bosta lahko zares videla takrat, ko bodo zacvetele prve pomladne rože.
Tej mldi ženi je bilo ime Anja in možu Simon.

Iskrene čestitke in Božjega varstva!