Misijonska nedelja

Danšanja nedelja ima na tudi na Koroškem poseben značaj. Poleg tega, da je zahvalna, je tudi misijonska.

Ob današnji misiojnski nedelji papež Frančišek takole pravi:
Misijonska razsežnost, ki sodi v samo naravo Cerkve, je torej neločljivi del vsake oblike posvečenega življenja in je ni mogoče zanemarjati, ne da bi pri tem nastala vrzel, ki bi izmaličila karizmo. Misijonsko poslanstvo je del »slovnice« vere, nujno potrebna za tiste, ki poslušajo glas Duha, ki šepeta »pridi« in »pojdi«. Kdor hodi za Kristusom, nujno postane misijonar in »ve, da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus z njim sredi misijonarskega dela.« (Evangeli Gaudium, 266).

Pred nekaj leti sem imela poseben dar spoznati misijon naših sester v Paragvaju. Če bi imela priložnost, grem takoj ... Potrebe so velike in ko enkrat začutiš ta klic, je preprosto v tebi in tli in čaka ... 

Vska sveta maša je zahvala ... Takole zgleda maša na podružnici, kjer jo imajo enkrat mesečno.

 

Pred mašo pa po poti rožni venec s plesom med desetkami ...

 in spovedovanje. 

Misijonsko dvorišče je polno otrok, kadar so doma misijonarji s srcem.

In se smukajo blizu njih in iščejo ... varno zavetje, ljubezen, toplino ... človeka. 

S. Tadeja je bila z vsem srcem dolga leta na tem misijonu.

 

 

 

 Življenje je malo drugačno, kot ga živimo v Evropi.

 Začelo se je, ko so prišle naše prve sestre. Najprej v skrbi za slovenske in hrvaške migrante, potem pa v asimilaciji vedno bolj vraščene v družbo. In kot misijonarke na misijonih. 

 S. Tadeja nas je hotela razveselit in nam pripravila čisto ta pravi slovenski kruh ...

 Šolske sestre delujejo v vzgoji, šolstvu. V južni Ameriki je tega veliko.

:) Vsak dan se nekaj novega naučijo, zato pa so šolske sestre :)

Dežurni reditelji po pouku ...

 Šolska kuhinja. 

Ni težko najti kuharice. Če kaj ostane, lahko odnesejo domov, zato mame rade pridejo kuhat mineštrce.

 Otroci prirastejo v srce ...

 

Šolski razred.

In zbornica.

Jutro na misjonu. Fischat ... po naše: Palmovo naselje.

 Zemlja je slana in suha. Redke rastline uspevajo. 

Ko pa pride dež ... vse plava.

 

Kaktusi uspevajo. 

 

Življenja je v izobilju, ne tistega materialnega, 

ampak človeškega.

A kaj ko ni vzgoje, ko ni izobrazbe,

ko so slabe možnosti in oddaljenost zdravstva, 

zaposlitev ni, 

perspektive ni, 

misijonarjev vedno manj.

S tem pa uboštvo duha in srca in konkretno vedno večje.

Potrebe velike!

 Ena od boljših hiš z ognjiščem na sredi in nedeljskim druženjem.

Težko je ... slišati: "Hermana, tengo ambre!"

Molitev. 

 Nedeljski rožni venec je pri Mariji na dvorišču. 

Dvojezičen: ena desetka v nivacle ena v španščini.

Ko so padali kostanji

Pred davnimi časi za devetimi gorami, med hribi in dolinami, kjer so bila čudovita jezera, sta živela kralj in kraljica z majhnim ampak zares simpatičnim kraljestvom. To kraljestvo je bilo precej neobičajn, saj ljudje, niti kralje in kraljica, niso stremeli za zunanjim bogastvom, ampak tistim, notranjim. Kralj in kraljica sta bila zares srečna takrat, kadar so vsi ljudje v njunem kraljestvu bili zadovoljni, srečni, kadar nikomur ni nič manjkalo, kadar so si med seboj pomagali ... Posebnost v teh krajih je bila tudi ta, da so ljudje živeli povezano z naravo. Vsak je imel vsaj nekaj zemljice okrog svojega doma, prav tako pa so imeli njive, gozdove, čudovite hribe in jezera kot iz pravljice.
Ker so si ljudje med seboj pomagali, so se veliko srečevali, tako pa spoznavali ne le na daljavo. Imeli so pristne stike in dovolj priložnosti, da so si mladi našli sorodno dušo, vredno zaupanja in podaritve vse svoje ljubezni. Tako so nastali parčki. Najbolj zanimivo je bilo, kako srečni so bili tisti, ki iz sosednjega prišli v to kraljestvo. Na začetku jim je bilo čudno, kako to, da je v ospredju neko drugo bogastvo, a potem, ko so zajeli vso srečo, ki jim je bila podarjena, vse nekdanje bogastvo ni odtehtalo sreče veselega sporočila in življenja v miru, veselju, pomoči, ljubezni, odpuščanju. Ja, tudi nesoglasja so bila, vendar so jih sproti iskreno reševali in ravno to je prinašalo mir in toplino v njihova srca.
Posebnost v kraljestvu je bila tudi ta, da sta si fant in dekle predenj sta se poročila, morala izreči zaobljubo zvestobe in ljubezni. In tako se je zgodilo tudi mlademu dekletu in fantu, ki sta imela zelo rada naravo, sta hodila na dolge sprehode in si počasi zaželela skupnega življenja in skupnega doma. Zelo sta si prizadevala in nekega lepega dne obljubila zvestobo in ljubezen in se podarila drug drugemu v polnosti. Žena je bila pridna in marljiva. Ob delu in zbiranju zelišč si je pogosto prepevala pesmi, fant pa je zelo rad delal v gozdu, v naravi in zraven poslušal čudovite melodije ptic, v svojem srcu pa mlade žene. Vedno ji je prinašal rožice ... kadar je bila zima, je našel kakšno posebej lepo vejo, storž ali pa ji preprosto naredil sneženega moža. Zdelo se je, kot bi bila v njunih življenjih vedno pomlad. Vendar ni bilo tako. Prišla je tudi jesen. Ko so listi na drevju rumeneli, rdečeli, ko so začeli padati z dreves in ko sta na tleh pobirala kostanje, sta vedela, da morata zelo varovati življenje. Tisto malo bitje, ki ga še nista mogla vzeti v roke, ampak sta hrepenela po njem, je rastlo pod srcem mlade žene in v srcu mladega moža. Vedela sta, da ga bosta lahko zares videla takrat, ko bodo zacvetele prve pomladne rože.
Tej mldi ženi je bilo ime Anja in možu Simon.

Iskrene čestitke in Božjega varstva!

Molitev za NDP

Vletela je še ena reč, ki nam je lahko spodbuda, naša poklicanost. Ne poklic, poklicanost, kot nam je nocoj povedal g. Louis, duhovnik ki je v Avstrijo prišel iz Nigerije. Zapusrtil svoj dom, družino, državo, navade ... in prišel k nam. Uči se slovenščine in nemščine. Njegov jezik je resnično težak. In pravi, da je tudi slovenščina težka ...

Naša tema je bila poklicanost. 
Veš kaj je poklicanost?
Pa ti, veš kje je tvoje mesto pod soncem?

V srce ti je Gospod že davno položil ta biser, zaklad, za katerega se splača potruditi in narediti vse, da zablesti v vsej svoji lepoti, naj bo to poklicanost za očeta ali mamo, si ustvariti družino ali pa poklicanost v duhovni poklic, če te morda Bog vabi, da bi postal duhovnik, redovnica ali redovnik ali misijonar? 

Mladi pravijo: "Poklicanost je srečanje ljubezni med Bogom in človekom."
 

Gmünd

Kot vsako leto, smo tudi letos na poseben način praznovali sv. Frančiška, ki je vzor življenja po evangeliju našim sestram in "naš svetnik". Še bolj ga bomo spoznali na romanju v Assisi pred veliko nočjo, tokrat pa smo se pustili, da nam spregovori o svojem odnosu do stvari, ljudi ... po Sončni pesmi. Spodbuda nam je bila okrožnica papeža Frančiška Laudato si, v kateri nas spodbuja k skrbi za okolje, za stvarstvo, za naravo. Pri tem nam je asiški svetnik velik zgled. 
Upamo nam je ta Frančiškov dan pomagal, da bomo bolj občudovali vse, da bomo prepoznavali v stvareh in ljudeh Božje delo in prav zaradi tega imeli rahločuten odnos. 

V sredo 7.10.2015 smo učenci in učitelji višje šole za gospodarske poklice Šentpeter odšli v Gmünd na praznovanje Frančiškovega dne. Po uri vožnje smo prispeli do Cerkve Marijinega oznanenja v Lendorfu, Maria Bichl (okraj Spital ob Dravi). Tam smo imeli sveto mašo, ki jo je vodil gospod župnik Stanko Olip. Po čudoviti uri preživeti v cerkvi smo vsi sestradani odšli na malico, kjer smo se okrepčali. Nato smo se odpravili nazaj na avtobuse ter se odpeljali v srednjeveško mestece Gmünd. Po poti smo izvedeli nekaj zanimivih stvari o mestu, kot so npr. število prebivalcov, zanimivosti, nekaj zgodovine ... Tam smo se razdelili v skupine in si ogledali »Haus des Staunens«. Druga skupina si je med tem ogledovala mesto. V Hiši občudovanja smo spoznali veliko umetnikov in njihovih del. Videli smo: lasersko harfo, največjo violino v katero lahko celo stopiš in je bila vpisana v Guinessovo knjigo rekordov ter še veliko drugih reči. Zabavali smo se tudi z milnimi mehurčki ter šli v park nihanja ter glasbe, kjer smo se poigrali z raznimi nenavadnimi inštrumenti. Ogledali smo si tudi delavnico in izdelke kovinarskega umetnika. Po pestrem dnevu smo se posladkali z pecivom, ki so ga že prej pripravili učenci naše šole. Vsi utrujeni smo se vrnili v avtobuse in se mirno odpeljali

nazaj domov. 

2. letnik (organizatorji)

Za več slik pa klik.

Koncertna hiša v Celovcu

Teden so naši dijaki začeli v Koncertni hiši v Celovcu. 

Tisti, ki sodelujejo v zboru, so nastopili na prireditvi Naša pesem, Unser Lied skupaj z zborom Jakob Petelin Gallus in solistoma Bernardo Fink Inzko in Mariom Podrečnikom.

Koncertna dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. 

Bravo!!!

Sv. Frančišek Asiški

Preprosto "naš svetnik", katerega god obhajamo danes, 4. oktobra. 

Čeprav je živel v srednjem veku je še vedno zelo aktualen in nas nagovarja, s svojim zgledom vabi ... da bi tudi mi živeli evangelij Jezusa Kristusa in to preprosto, veselo, s spreobračanjem, ponižno, v bratstvu in slavljenju Stvarnika.  

Kaj več o njem lahko preberete na povezavah: 
Spletna knjigarna Ognjišče; 
Wikipedija.

Ker smo mladi, radi zapojemo tudi njegove pesmi in se mu pustimo nagovarjati.

Zašel je s poti, pa ni vedel kam,pa sem mu zaklical: »Ej! Rad te imam!

Daj mi roko in mi zaupaj,pojdi z mano v svet, šla bova skupaj.«

Tujec mi je bil in tako sam, pa sem mu zaklical: »Ej! Rad te imam!
Bodi moj prijatelj in mi zaupaj, jaz bom tvoj prijatelj, če bova skupaj!«

SKUPAJ S FRANČIŠKOM DO SREČE DO SONCA, 

SKUPAJ POJDIMO, DA NAJDEMO CILJ. 

SKUPAJ S FRANČIKOM OD ZAČETKA DO KONCA, 

DA NIHČE OD NAS NE BI ZGREŠIL. 

Stiska me razjeda, smejati se ne znam, pa nekdo mi reče: »Ej! Rad te imam!« 

Objame me, zakliče: »O, daj zaupaj, lažje nama bo, če bova skupaj.«

Nesrečen sem bil, pa ni bilo tam, nikogar, ki bi rekel: »Ej! Rad te imam!« 

Sreče nisem znal deliti, a zaupaj, radost le delimo, kadar smo skupaj.

Iskali smo sebe, hodili drugam in rekli človeku: »Ej! Rad te imam!« 

Iščemo še danes, a ne obupaj, najdemo se vedno, kadar smo skupaj!

Ko gre dež

Takle mamo, zunaj je mokro, nas pa zebe, zato smo raje kar noter. 

Vedno se najde kaj za delat, če že "vse vemo in znamo" :)