Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: Si ti res jaz?
Nachdenklich betrachten mich die Augen
und fragen: bin ich wirklich du?
Und nüchern erwidert ihm mein Ich:
Ich bin nicht du, du nicht ich;
Ich bin nur ich, so scheint es mir;
und du bist ich nur für die Leute;
a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.
Janez Menart: Jaz
Naša pustolovščina
se je začela, ko smo naše sovrstnike iz Avstrije čakali, da se nam pridružijo v
Repnjah. Ko smo že skoraj obupali, pa so zarobantili skozi vrata vsi nasmejani
in polni pričakovanja. Začeli smo z našo pojedino. Mi pravimo z MAUŽNO.
Nadaljevali pa s s. Uršo. Prvi večer je minil in kmalu smo se odpravili v
postelje. Ampak! Seveda pa se kljub opozorilom nismo držali ure za spanje in
smo se potikali povsod okrog, samo po naši sobi ne. Zjutraj smo morali vstati
ob 7.30 in to je bila prava nočna mora. Težko smo se skobacali na zajtrk in začeli
z neke vrste poukom. Imeli smo več tem. 1.Koliko “person” se skriva v meni?
2.Jaz-sporočila. 3. Najbolj pa nas je navdušil obisk fantov iz skupnosti
Cenacolo . Predstavila sta nam kaj sploh skupnost Cenacolo je, nekaj o njihovem
vsakdanu in kako sta sama pred leti krenila s poti. Ker sta se tako zelo
potrudila, smo se tudi mi potrudili in zbrali razne stvari, kot so hrana, obleke in pripomočke za
higijeno, in jima jih izročili. 4.Pohod. Kljub ogromni količini snega (ki so ga
sestre že navsezgodaj skidale) smo se odpravili na pohod. Jaz bi mu rekla:
komunikacijski pohod. Ker se je vsak pogovarjal z vsakim in bolje smo spoznali
marsikaterega sošolca oz. sošolko. 5.Konflikti. S skupinami smo morali zaigrati
skeč na temo konflikti. Skupine so bile dvojezične, kar je bila še dodatna
naloga. Dobro smo sodelovali in na koncu zaigrali neverjetno dobre skeče.
Zadnja ovira, ki smo jo morali preplezati skupaj pred, zasluženim počitkom
zadnjega dne, pa je bila priprava zabavnega večera. Z igrami, petjem, pesmimi
smo ponovno dokazali, da lahko odlično sodelujemo. Zadnji dan smo dokončali še
nekaj odprtih vprašanj. Nato pa smo se s polnimi kovčki odpravili proti
avtobusu in proti internatu, nekateri pa proti domu. Boljšega duhovnega srečanja
si ne bi morali predstavljati. Moramo se 100x zahvaliti vsem, ki so ga
organizirali, ker smo se kot razred noro zabavali in vsak lahko potrdi, da smo
se zelo zbližali.
Manca Trdan in Nina Sitar
Ni komentarjev:
Objavite komentar