sobota, 2. marec 2013

Duhovno srečanje 2. letnik

Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: Si ti res jaz?

Nachdenklich betrachten mich die Augen
und fragen: bin ich wirklich du?

Und nüchern erwidert ihm mein Ich:
Ich bin nicht du, du nicht ich;

Ich bin nur ich, so scheint es mir;
und du bist ich nur für die Leute;

a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.
Janez Menart: Jaz

Naša pustolovščina se je začela, ko smo naše sovrstnike iz Avstrije čakali, da se nam pridružijo v Repnjah. Ko smo že skoraj obupali, pa so zarobantili skozi vrata vsi nasmejani in polni pričakovanja. Začeli smo z našo pojedino. Mi pravimo z MAUŽNO. Nadaljevali pa s s. Uršo. Prvi večer je minil in kmalu smo se odpravili v postelje. Ampak! Seveda pa se kljub opozorilom nismo držali ure za spanje in smo se potikali povsod okrog, samo po naši sobi ne. Zjutraj smo morali vstati ob 7.30 in to je bila prava nočna mora. Težko smo se skobacali na zajtrk in začeli z neke vrste poukom. Imeli smo več tem. 1.Koliko “person” se skriva v meni? 2.Jaz-sporočila. 3. Najbolj pa nas je navdušil obisk fantov iz skupnosti Cenacolo . Predstavila sta nam kaj sploh skupnost Cenacolo je, nekaj o njihovem vsakdanu in kako sta sama pred leti krenila s poti. Ker sta se tako zelo potrudila, smo se tudi mi potrudili in zbrali razne  stvari, kot so hrana, obleke in pripomočke za higijeno, in jima jih izročili. 4.Pohod. Kljub ogromni količini snega (ki so ga sestre že navsezgodaj skidale) smo se odpravili na pohod. Jaz bi mu rekla: komunikacijski pohod. Ker se je vsak pogovarjal z vsakim in bolje smo spoznali marsikaterega sošolca oz. sošolko. 5.Konflikti. S skupinami smo morali zaigrati skeč na temo konflikti. Skupine so bile dvojezične, kar je bila še dodatna naloga. Dobro smo sodelovali in na koncu zaigrali neverjetno dobre skeče. Zadnja ovira, ki smo jo morali preplezati skupaj pred, zasluženim počitkom zadnjega dne, pa je bila priprava zabavnega večera. Z igrami, petjem, pesmimi smo ponovno dokazali, da lahko odlično sodelujemo. Zadnji dan smo dokončali še nekaj odprtih vprašanj. Nato pa smo se s polnimi kovčki odpravili proti avtobusu in proti internatu, nekateri pa proti domu. Boljšega duhovnega srečanja si ne bi morali predstavljati. Moramo se 100x zahvaliti vsem, ki so ga organizirali, ker smo se kot razred noro zabavali in vsak lahko potrdi, da smo se zelo zbližali.
Manca Trdan in Nina Sitar












Ni komentarjev:

Objavite komentar