V šoli so nam predstavili prostovoljno delo v
Italiji, bolj natančno v Torinu. Ker se nam je zdela to enkratna priložnost za
izpopolnjevanje naše italijanščine, smo se štiri učenke odločile da gremo.
Vendar v Torinu nas je pričakalo mnogo več kot le italijanščina.
Na pot smo se odpravile 2. avgusta ponoči.
Prespali smo na vlaku in ko smo zjutraj odprli oči nas je že pričakala Italija.
Najprej smo se ustavili ter si pogledali Milano, mesto mode ter, kakor smo
ugotovili, strašansko visokih cen. Proti večeru pa smo se usedli na vlak za
Torino.
V Torinu nas je prčakala naša učiteljica
italijanšline s svojo družinico, ter nas pospremila v ustanovo Cottolengo. Tam
nas je prisrčno sprejela sestra Ellena, ter nam predstavila ustanovo ter delo,
ki nas čaka. Že naslednjega dne smo začeli.
Jaz in Katarina sva bili dodeljeni v družino
Angeli Custodi, 1. nadstropje. Prvi vtis: groza! Polno jecljajočih starcev, ki
jih nisva razumeli. Vendar sčasoma so ti starci pridobili osebnost. Spoznali
sva njihov značaj ter jih polagoma celo začeli razumeti. To seveda ni bilo
lahko saj nikako ne obvladava italijanščine in poleg tega so ti ljudje precej
uporabljali narečje. Vendar smo se kljub temu nekako sporazumevali.
Delavni dan se je začel z zajtrkom ob pol
osmih. Ob osmih sva že morali biti pri najinih oskrbovancih. Najprej sva jih z
osebjem odpeljale v jedilnico. Tam sva nekaterim pomagali nadeti prtičke, in
vsaka je pomagala nekomu jesti. Jaz sem od začetka pomagala Gini. Hranila sem
jo vse obroke. Od začetka se mi je to zdelo grozno, vendar se navadiš. In
zanimivo, temveč prav tako kot sem se jaz navadila na Gino se je ona navadila
name. Kmalu pa sem ugotovila, da Gina lahko je sama! Le da je bolj počasi in
verjetno mi je osebje zato naročilo, da jo hranim.
Po zajtrku smo šli ven na vrt. Najprej je
sestra Atonieta povedala novice dneva, nato pa smo se igrali z žogami ipd. Šli
smo tudi na sprehod. Okrog svanajstih so imeli kosilo in zopet smo jih
odpeljali v jedilnico, jih posedli ter nekatere nahranili. Po kosilu so imeli počitek
midve s Katarino pa sva odhiteli na kosilo.
Po kosilu sva bile vedno tako utrujeni, da sva
zaspali! Počivali sva vse do četrte ure potem pa zopet na delo. Ko sva se
pridružili oskrbovancem so ti ob tej uri vedno gledali film. Vsak drugi dan je
bila na sporedu Lesie. Nad njo so bili navdušeni! Tako strašno lepo se jim je
zdelo, da pes pomaga reševati ljudi in živali. Po filmu smo zopet odšli ven,
kjer smo se pogovorilu o filmu ter šli zopet na sprehod. Kmalu so že vsi
nestrpno čakali da bo ura 5.45 da bomo šli zopet v prvo nadstropje na večerjo.
Oskrbovanka Angela se je vedno jezila kadar smo bili pozni! In kako se je
jezila ...
Torej smo šli na večerjo, po večerji pa smo
jih odpeljali na stranišče, kopalnico in nato spat. Mi prostovoljci pa na svojo
večerjo ter nato, po dolgem in napornem dnevu pod tuš. Zvečer okrog devetih smo
se odpravili ven, pogledati mesto, ter se običajno vračali dokaj pozno. Tako je
potekalo večino dni. Drugače je bilo le ob nedeljah, ko smo šli dopoldne z oskrbovancem
k sveti maši. To je bil dogodek, na katerega so čakali ves teden. Zbrano so
poslušali župnika ter prepevali pesmi.
Z oskrbovanci smo se veliko pogovarjali.
Pripovedovali so o svojih svojcih ter družini. Oskrbovanka Ana je nekega dne
dobila razglednici od svojih otrok ter vnukov. Ves dan jih je nosila okrog ter
ju pokazala vsakemu ter mu razložila kdo ji ju je poslal. Prav tako je Laura
vedno znova pripovedovala, da je bila poročena ter da je mož zelo veliko kadil.
Angela naju je s Katarino naučila zmoliti Zdravo Marijo po italijansko, s
Ferdinandom smo imeli dolge pogovore o glasbi. Ferdinando igra harmoniko in
orgle, ter pozna na stotine pesmi. V teh tednih sva se naučili nekaj pesmi.
Ena, ki se je mi je najbolj vtisnila v spomin je Bella ciao!
V Cottolengu smo doživeli mnogo lepega. Glede
na pretresljiv začetek, ko sva prvič zagledali te neobogljene ljudi, se je
končalo odlično. Na koncu se je bilo zelo težko posloviti od vseh skupaj.
Nekateri sploh niso mogli dojeti, da zares odhajava.
Vendar vse se enkrat konča in cottolengo nam
bo vsem prostovolcem zagotovo ostal v lepem spominu.
Tanja in Katarina
Ustanovil jo je sv. Cottolengo, v začetku 19. stoletja z željo, da bi poskrbel za uboge, ki jih je srečal in so potrebovali zdravstveno in drugo oskrbo.
Zdaj center vodijo sestre in bratje cotolengini. Njihova redovna
ustanova je razdeljena na redovnice in redovnike. Cotolengini so bratje in
duhovniki. Imajo tudi kontemplativno skupnost in skupnost gluhonemih sester. Znotraj materne hiše, kjer smo bili, je približno 250 sester. Že od vsega začetka sprejemajo oskrbovance in prostovoljc, katere oboje pošilja Gospod.
Center skrbi za približno dva tisoč oskrbovancev. Največkrat so to
ljudje, ki nimajo nikogar, osamljeni, zapuščeni, stari, duševno in telesno
prizadeti. Imajo tudi lastno bolnišnico in dnevno na kosilo sprejejo okrog 350
ljudi, ki živijo na ulici. Seveda potrebujejo tudi tuš in obleko. V drugih centrih pa odgovarjajo tudi na druge potrebe v zadnejem času pomagajo različnim zasvojenim, beguncem pomagajo pri pridobivanju dokumentov, inkulturaciji in iskanju bivališč, delal in drugo.
Prostovoljke smo bile razdeljene vsaka v svoj oddelek, kjer smo opravljale svoje
služenje (od 8h - 13h; od 16h - 19h). Katarina in Tanja sta pomagali telesno in duševno
prizadetim z animacijo, sprehodi (z vozički), igrami, izdelovanjem preprostih
reči, molitvijo in transporti do cerkve, pri hranjenju … Kar je bilo potrebno.
Sama pa sem skrbela za nepokretne. Delo je lahko prenaporno, zato sta dve naši prostovoljki predčasno odšpli domov. Gre za močno
izkušnjo služenja bližnjemu, hkrati pa pletenje novih, neverjetno močnih vezi
prijateljstva med prostovoljci. V prostem času smo imeli nekaj skupnih maš,
adoracij, molitev, ki so jih oblikovale sestre in bratje znotraj gromozanske
“male hiše”, ogledali pa smo si tudi center Torina in večkrat obiskali
sosednjega svetnika sv. Janeza Boska.
s.
Urša
Fotografij z oskrbovanci zaradi varovanja osebnih podatkov ne smemo objavljati.