petek, 20. september 2013

četrtek, 19. september 2013

Mmmmmmm ... so sladke!

Tudi na internatskem vrtu imamo kakšno rastlinico, ki nam obrodi sadove. Seveda imata največ zaslug za to s. Lucija in njen pomočnik Mihi.

Se pa lahko tudi z dekleti posladkamo z jesenskimi sadeži.


 "Saj je kar zababvno tole nabiranje sadja!"


"Dovolj za enkrat! Ko bomo vse pojedle, jih gremo pa spet nabirat!"


Pridite na obisk in se posladkajte z nami tudi vi!

torek, 17. september 2013

nedelja, 15. september 2013

Sestra Tadeja in hermana Carolina iz Paragvaja

Vsake toliko se nam zgodi obisk.
Te dni ... od daleč iz Paragvaja. 
Med nami je bila misijonarka s. Tadeja Mozetič, ki je prav tako šolska sestra, kot naše. 


Pripovedovala nam je o življenju v Paragvaju, o življenju južnoameriških indijancev, med katerimi je živela skoraj 20 let. Sedaj pa skrbi za dekleta, ki bi rade postale sestre in živi blizu glavnega mesta. Še vedno pa vsak dan k njej prihaja veliko ljudi, da bi jim pomagala. Skrbi za trdno vez botrstva s slovenskimi dobrotniki in revnim plemenom, kjer je bila. To marskomu spremeni življenje v dobro. Brez te pomoči veliko otrok in mladih ne bi hodilo v šolo, ne bi dobilo toplega obroka. Z njo je bila s. Carolina, paragvajka, ki pa uči učitelje v velikanski šoli, ki jo imajo sestre. Skupaj sta zmolili tudi za nas, Očenaš, Zdravamarijo in Slava Očetu v španščini in v nivacle.
S seboj sta prinesli veliko izdelkov indijancev, ki smo jih lahko pogledali in vzeli s seboj za spomin.











Utrinki s počitnic - Torino in Cottolengo


V šoli so nam predstavili prostovoljno delo v Italiji, bolj natančno v Torinu. Ker se nam je zdela to enkratna priložnost za izpopolnjevanje naše italijanščine, smo se štiri učenke odločile da gremo. Vendar v Torinu nas je pričakalo mnogo več kot le italijanščina.
Na pot smo se odpravile 2. avgusta ponoči. Prespali smo na vlaku in ko smo zjutraj odprli oči nas je že pričakala Italija. Najprej smo se ustavili ter si pogledali Milano, mesto mode ter, kakor smo ugotovili, strašansko visokih cen. Proti večeru pa smo se usedli na vlak za Torino.
V Torinu nas je prčakala naša učiteljica italijanšline s svojo družinico, ter nas pospremila v ustanovo Cottolengo. Tam nas je prisrčno sprejela sestra Ellena, ter nam predstavila ustanovo ter delo, ki nas čaka. Že naslednjega dne smo začeli.
Jaz in Katarina sva bili dodeljeni v družino Angeli Custodi, 1. nadstropje. Prvi vtis: groza! Polno jecljajočih starcev, ki jih nisva razumeli. Vendar sčasoma so ti starci pridobili osebnost. Spoznali sva njihov značaj ter jih polagoma celo začeli razumeti. To seveda ni bilo lahko saj nikako ne obvladava italijanščine in poleg tega so ti ljudje precej uporabljali narečje. Vendar smo se kljub temu nekako sporazumevali.
Delavni dan se je začel z zajtrkom ob pol osmih. Ob osmih sva že morali biti pri najinih oskrbovancih. Najprej sva jih z osebjem odpeljale v jedilnico. Tam sva nekaterim pomagali nadeti prtičke, in vsaka je pomagala nekomu jesti. Jaz sem od začetka pomagala Gini. Hranila sem jo vse obroke. Od začetka se mi je to zdelo grozno, vendar se navadiš. In zanimivo, temveč prav tako kot sem se jaz navadila na Gino se je ona navadila name. Kmalu pa sem ugotovila, da Gina lahko je sama! Le da je bolj počasi in verjetno mi je osebje zato naročilo, da jo hranim.
Po zajtrku smo šli ven na vrt. Najprej je sestra Atonieta povedala novice dneva, nato pa smo se igrali z žogami ipd. Šli smo tudi na sprehod. Okrog svanajstih so imeli kosilo in zopet smo jih odpeljali v jedilnico, jih posedli ter nekatere nahranili. Po kosilu so imeli počitek midve s Katarino pa sva odhiteli na kosilo.
Po kosilu sva bile vedno tako utrujeni, da sva zaspali! Počivali sva vse do četrte ure potem pa zopet na delo. Ko sva se pridružili oskrbovancem so ti ob tej uri vedno gledali film. Vsak drugi dan je bila na sporedu Lesie. Nad njo so bili navdušeni! Tako strašno lepo se jim je zdelo, da pes pomaga reševati ljudi in živali. Po filmu smo zopet odšli ven, kjer smo se pogovorilu o filmu ter šli zopet na sprehod. Kmalu so že vsi nestrpno čakali da bo ura 5.45 da bomo šli zopet v prvo nadstropje na večerjo. Oskrbovanka Angela se je vedno jezila kadar smo bili pozni! In kako se je jezila ...
Torej smo šli na večerjo, po večerji pa smo jih odpeljali na stranišče, kopalnico in nato spat. Mi prostovoljci pa na svojo večerjo ter nato, po dolgem in napornem dnevu pod tuš. Zvečer okrog devetih smo se odpravili ven, pogledati mesto, ter se običajno vračali dokaj pozno. Tako je potekalo večino dni. Drugače je bilo le ob nedeljah, ko smo šli dopoldne z oskrbovancem k sveti maši. To je bil dogodek, na katerega so čakali ves teden. Zbrano so poslušali župnika ter prepevali pesmi.
Z oskrbovanci smo se veliko pogovarjali. Pripovedovali so o svojih svojcih ter družini. Oskrbovanka Ana je nekega dne dobila razglednici od svojih otrok ter vnukov. Ves dan jih je nosila okrog ter ju pokazala vsakemu ter mu razložila kdo ji ju je poslal. Prav tako je Laura vedno znova pripovedovala, da je bila poročena ter da je mož zelo veliko kadil. Angela naju je s Katarino naučila zmoliti Zdravo Marijo po italijansko, s Ferdinandom smo imeli dolge pogovore o glasbi. Ferdinando igra harmoniko in orgle, ter pozna na stotine pesmi. V teh tednih sva se naučili nekaj pesmi. Ena, ki se je mi je najbolj vtisnila v spomin je Bella ciao!  
V Cottolengu smo doživeli mnogo lepega. Glede na pretresljiv začetek, ko sva prvič zagledali te neobogljene ljudi, se je končalo odlično. Na koncu se je bilo zelo težko posloviti od vseh skupaj. Nekateri sploh niso mogli dojeti, da zares odhajava.
Vendar vse se enkrat konča in cottolengo nam bo vsem prostovolcem zagotovo ostal v lepem spominu.
Tanja in Katarina


Ustanovil jo je sv. Cottolengo, v začetku 19. stoletja z željo, da bi poskrbel za uboge, ki jih je srečal in so potrebovali zdravstveno in drugo oskrbo. 
Zdaj center vodijo sestre in bratje cotolengini. Njihova redovna ustanova je razdeljena na redovnice in redovnike. Cotolengini so bratje in duhovniki. Imajo tudi kontemplativno skupnost in skupnost gluhonemih sester. Znotraj materne hiše, kjer smo bili, je približno 250 sester. Že od vsega začetka sprejemajo oskrbovance in prostovoljc, katere oboje pošilja Gospod.

Center skrbi za približno dva tisoč oskrbovancev. Največkrat so to ljudje, ki nimajo nikogar, osamljeni, zapuščeni, stari, duševno in telesno prizadeti. Imajo tudi lastno bolnišnico in dnevno na kosilo sprejejo okrog 350 ljudi, ki živijo na ulici. Seveda potrebujejo tudi tuš in obleko. V drugih centrih pa odgovarjajo tudi na druge potrebe v zadnejem času pomagajo različnim zasvojenim, beguncem pomagajo pri pridobivanju dokumentov, inkulturaciji in iskanju bivališč, delal in drugo.

Prostovoljke smo bile razdeljene vsaka v svoj oddelek, kjer smo opravljale svoje služenje (od 8h - 13h; od 16h - 19h). Katarina in Tanja sta pomagali telesno in duševno prizadetim z animacijo, sprehodi (z vozički), igrami, izdelovanjem preprostih reči, molitvijo in transporti do cerkve, pri hranjenju … Kar je bilo potrebno. Sama pa sem skrbela za nepokretne. Delo je lahko prenaporno, zato sta dve naši prostovoljki predčasno odšpli domov. Gre za močno izkušnjo služenja bližnjemu, hkrati pa pletenje novih, neverjetno močnih vezi prijateljstva med prostovoljci. V prostem času smo imeli nekaj skupnih maš, adoracij, molitev, ki so jih oblikovale sestre in bratje znotraj gromozanske “male hiše”, ogledali pa smo si tudi center Torina in večkrat obiskali sosednjega svetnika sv. Janeza Boska.

s. Urša

Fotografij z oskrbovanci zaradi varovanja osebnih podatkov ne smemo objavljati.





torek, 10. september 2013

Priprošnja Bogu - šolska maša

Ko smo na poti, nismo več sami, 
saj Ti si z nami, da nas ni strah.
Z globokim upom gremo v življenje, 
ob Tvoji roki ni predolga pot.



Lesung aus dem ersten Brief an die Korinther

"Ihr aber seid der Leib Christi und jeder Einzelne ist ein Glied an ihm.
Denn wie der Leib eine Einheit ist, doch viele Glieder hat, alle Glieder des Leibes aber, obgleich es viele sind, einen einzigen Leib bilden: So ist es auch mit Christus."



Iz evangelija po Marku
"Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!«"







Prvi šolski dan

Če bodo vse tole znali, kar nosijo ... 


ponedeljek, 9. september 2013

Vas že pričakujemo

Verjameva, da že komaj čakate, da bo konec počitnic ...
Internat je pripravljen na novo šolsko leto. 
 D O B R O D O Š L I !!!
Anja in s. urša