Naše jaslice

Vesel, blagoslovljen božič!

Ko boš stal ob jaslicah Jezusu odpri srce.

Kipi v naši kapeli so delo slovenskega kiparja Franceta Goršeta. K tej zbirki spadajo tudi jaslice in Božji grob. Jaslice že dolga leta niso bila v kapeli, letos pa so na željo sester prišla nazaj na svoje mesto. Posamezne figure zelo rahločutno izražajo češčenje novorojenega Odrešenika, hkrati pa glina dodaja mehkobo, nežnost, odtenek pa našim očem omogoča odprost in pogled onstran kipov. Potrebujejo svoj čas, tiho molitev.

Prva nedelja po božiču je nedelja Svete Družine. V naši hiši praznik :) Kot so sestre izbrale že dolgo dolgo nazaj je kapela posvečena sv. Družini, da bi ji tako še bolj skrbno priporočale vse, ki prihajajo v klošter ... otroke v vrtcu, mlade v šoli in internatu, prav tako njihove starše in tudi druge odrasle, ki redno prihajajo k našim nedeljskim mašam, pa tudi k "celoletnim svitnam".
Ta Sveta družina je bila v oltarju prvotne kapele samostana, sedaj pa se nahaja pred vhodom v sestrinsko klavzuro. Je delo podobarja Jana Goleša iz Pliberka. Prvotna kapela je bila blagoslovljena leta 1912.

Letošnji zelen božič ni bil čisto zelen. Naša dravska megla in mraz sta naredila čudovito ivje na vrtu.

Zanimivo, kako perspektiva pogleda spremeni sliko: od znotraj in od zunaj.

V alpeskem prostoru ima postavljanje jaslih bogato tradicijo. Kot bi se človek od vsakdanjega, pogosto trdega življenja v preteklosti oddaljil in v izdelovanju jaslic prav odprl srce za milino, ki jo v ta gorski svet prinaša to malo betlehemsko Dete, naš Odrešenik.

O jaslicah piše veliki slovenski etnolog
dr. Niko Kuret:

Evangelist Luka, ki poroča o rojstvu Jezusa Kristusa, je glede okoliščin rojstva zelo redkobeseden. »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču« (Lk 2,7).

Vernikom je bilo že od nekdaj to poročilo preskromno. Nastajali so zato »neuradni« nabožni spisi (grški Jakobov protoevangelij iz 4. stol., latinski Marijin evangelij iz 4. ali 5. stol.), ki so po domišljiji obširno opisovali Jezusovo in Marijino življenje. Tako so ustrezali ljudski vedoželjnosti. Iz njih je črpala likovna umetnost, ki je bolj kakor beseda očem vernikov nazorno kazala zlasti Gospodovo rojstvo in kar je bilo z njim v zvezi. Že v 4. stol. vidimo na kamnitih rakvah (sarkofagih) reliefno upodobljeni prizor rojstva: Božje Dete v košari, zraven ležeča Marija; prizor dopolnjujejo sv. Jožef. Ob njem vol in osel, kmalu tudi pastirji z ovcami, zelo zgodaj še modri z Jutrovega. Naše ljudstvo je imenovalo takšne upodobitve – slike ali plastike – kratko in malo »jaslice«. Vendar je od takih upodobitev pa do jaslic precejšnji korak. Da bi preprosti verniki skrivnost Gospodovega rojstva lažje dojeli, je Cerkev že zgodaj vpletala med bogoslužne obrede še prizor ob betlehemskih jaslih, prizor poklonitve pastircev in treh kraljev, tudi nastop kralja Heroda. Iz tega duhá so nastale znane »jaslice«, svetonočna pobožnost, sv. Frančiška Asiškega v Grecciu l. 1223. Nazorno »gledališko« dogajanje se je vernikom pač vtisnilo v spomin bolj kakor pripovedi nabožnih spisov, bolj kakor likovne upodobitve.

Človeška narava je pač taka, da potrebuje prijemljivih pripomočkov, če naj se poglobi v skrivnost vere. Že zgodaj so si zato npr. redovnice izmislile pobožnosti ob lesenem ali voščenem kipcu Božjega Deteta, narejale so mu zibelko in ga zibale, mu postiljale dragoceno posteljico. Take pobožnosti so našle pot tudi v cerkve. Toda majhne plastične skupine Jezuščka, Marije in sv. Jožefa, tako imenovani »betlehemi«, so kmalu nadomeščale samo Dete; že od l. 1500 dalje jih dobimo v vsej Zahodni Evropi. Jaslice so bile zdaj pred durmi. »Betlehemi« so vodili naravnost do njih.

Več o jaslicah s klikom na Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije.