Šola je pustolovščina za vse nas. Tudi za profesorje. Toda večini mladih se šola zdi neuporabna poraba časa, zato se drznejši učenci odločijo za "špricanje". Če pa so že v šoli pod prisilo staršev, si pri testih pomagajo s "plonkanjem". Drugi učenci pa v šolo hodijo iz drugih razlogov; ker želijo osrečiti starše, želijo boljše življenje za bližje, želijo izobrazbo. Lahko pa v šolo hodijo zaradi katerega izmed predmetov. Meni osebno je bila vedno najljubša zgodovina. Rada sem poslušala učiteljico, ko je razlagala o Napoleonu ali Rammelu. Ko so me sošolci vprašali, zakaj imam tako rada ta predmet, sem odgovorila z enim stavkom: "Zgodovina se ponavlja." Nato so samo zavili z očmi in rekli, da sem zmešana. Spomnim se ene ure zgodovine, ko je učiteljica razlagala o Mariji Tereziji, Francu Jožefu II. in Mariji Antonieti. Kot večina razreda, sem si zaželela, da šola ne bi obstajala. Doma sem dolgo premlevala Antonietine besede: "Če nimajo kruha, naj jejo potico!" Resno, kako lahko ni dojela, kaj so ji hoteli povedati! Ljudje umirajo medtem, ko ona hrano meče stran! Takrat sem doumela, zakaj je to izrekla. Manjkala ji je izobrazba. Čeprav sta bila njena mati in brat priljubljena vladarja, je njej manjkala izobrazba.
Nisem želela, da tudi mene doleti taka usoda, zato sem sklenila, da se bom več učila. Od nekdaj, no od 6. razreda sem želela postati poliglot. To je bila tudi motivacija, da sem prišla na to šolo in to me žene naprej. Po treh mesecih šole sem spoznala veliko novih ljudi, večinoma sošolcev, ki jih ne bi zamenjala za nič.
Ne morem vas prisiliti, da bi se več učili ali postali odličnjaki. Toda lahko vas spodbujam, pomagam in motiviram. Toda kaj želite biti, kakšno življenje želite imeti, morate spoznati sami. Svetujem pa vam, da se odločite dokler ni prepozno.
Kristina Mlakar, 1. letnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar