s. Serafina

Pri današnjem večernem srečanju smo se še posebej spomnili na s. Serafino, ki smo jo poznali tudi starejši šolarji današnje generacije v Št. Petru. 

Od zemeljskega življenja se je poslovila v nedeljo, 8. februarja 2015 v Pliberku.

S. Serafina, pogrešali bomo ... to, kar ste bili za nas. A vemo, da boste sedaj v nebesih še toliko bolj.

"Buhvoni!" 

je bila vaša pogosta beseda.

Nagovor s. Veronike Supan, provincialne predstojnice sester, na pogrebu:

S. Serafina je svoje otroštvo in mladost v težkih vojnih in povojnih letih preživela v Selah, pri Kacmunu na Šajdi. Oblilkoval jo je domači kraj, domača hiša, ljubezen do petja ter Marijino češčenje in predvsem Sedlce.

Šolske sestre je spoznala v Št. Petru, kjer je obiskala gospodinjsko šolo. Pozneje se je zaradi zdravljenja levkemije podala v Trst k sestram in je tam tudi vstopila. Po noviciatu oz. preobleki v Rimu so njene postojanke bile: Trst, Opčine in Gorica. Do večnih obljub je namreč pripadala Tržaški provinci.

Po večnih obljubah leta 1965 v Rimu, si je močno želela nazaj na Koroško: tako je leta 1966 prišla v Št. Jakob, nato v Št.Rupert, Tinje in spet nazaj v Št. Peter, kjer je delovala 35 let, preden je 2013 prišla v Pliberk zaradi starosti in bolezni. Hvala vsem sestram, uslužbenkam in zdravnikom, ki ste tako skrbno gledali nanjo in jo imeli radi.

Vsa leta njenega redovnega življenja je s. Serafina v preprostosti, z gorečo molitvijo in petjem, izvrševala gospodinjska dela in s srcem spremljala mladino.

Draga s. Serafina,

Sv. Frančišek bi rekel: »ovčica božja« - in to ste tudi bili: vedno nasmejana, s kitaro v roki, s pesmijo na ustih, s srcem, ki je objemalo mlade, ste kot šolska sestra sledili Bogu po stopinjah sv. Frančiška.

Radi ste romali: v Lurd, Fatimo, Sveto deželo, na Višarje, Brezje in še marsikam drugam. V skupnosti je pogosto Vaše prvo vprašanje bilo: »Kam gremo?« In takoj, še preden je bil cilj znan je sledilo Vaše prepričanje: »Jaz grem tudi!«

Bili ste radi na poti. Pa ne samo z busom ali avtom na romanjih, temveč tudi peš, v naravo in v gore. Skupaj sva šli na Obir, na Jepo, na Rožco ali na Golico. Učili ste nas, da je vera predvsem hoja, tudi ta na goro in je Gospod tisti, ki nas krepča, nam daje moč in skrbi za nas.

Mladini, ki ste jo spremljali in med katero ste delovali, ste prinašali toplino. Bili ste jim mama in stara mama, ki jih sprejme, takšne kot so. Zanje in z njimi ste molili, peli in jih navduševali za vse lepo. Mnogi se še spominjajo Vaših svečk in rožnih vencev, ki ste jim podarili za na pot v življenje.

Tudi sestrinska skupnost Vam je za Vašo vedrino, prisrčnost in preprosto sestrinstvo hvaležna. Vedno spet ste nas spodbujali, da s pesmijo 2x molimo.

Vaš preprost in nepristranski način  sprejemanja vsakega je osvobajal srca.

Draga s. Serafina, HVALA Vam za Vaše življenje med nami. Sedaj Vas izročamo Gospodu, dobremu pastirju. Naj Vas vodi na zelene pašnike in pelje k vodam počitka. Naj Vam sedaj On pogrinja mizo in boste prebivali v Njegovi hiši. HVALA!